Razcep na poti za shranjevanje energije

Navajeni smo na rekordna leta za shranjevanje energije in leto 2024 ni bilo izjema. Proizvajalec Tesla je uporabil 31,4 GWh, kar je 213 % več kot leta 2023, ponudnik tržnih informacij Bloomberg New Energy Finance pa je svojo napoved dvakrat zvišal in leto zaključil z napovedjo skoraj 2,4 TWh baterijskega shranjevanja energije do leta 2030. To je verjetno podcenjena napoved.

Pozitivne povratne zanke in eksponentna rast sta znano težka za napovedovanje. Ljudje niso dobro pripravljeni na obdelavo eksponentov. Leta 2019 so črpalne hidroelektrarne (PHS) zagotavljale 90 % svetovne proizvodnje energije za shranjevanje energije (merjeno v gigavatih), vendar naj bi baterije to leta 2025 presegle, do leta 2030 pa tudi s tem povezano zmogljivost shranjevanja energije v gigavatnih urah.

Baterije so tehnologija, ne gorivo, in sledijo "stopnji učenja" zniževanja cen, ki je bolj podobna stopnji polprevodnikov sončne opreme kot tradicionalnih energetskih sredstev. Stroški baterijskih celic so se v zadnjih desetletjih znižali za približno 29 % za vsako podvojitev velikosti trga, ugotavljajo raziskovalci možganskega trusta RMI.

V proizvodnjo je vstopila nova generacija litijevih ferofosfatnih (LFP) celic »3xx Ah« – 305 Ah, 306 Ah, 314 Ah, 320 Ah – ki ponujajo večjo energijsko gostoto in nižje stroške na enoto kot celice z 280 Ah. Zaradi podobne prizmatične oblike so potrebovale minimalno rekonfiguracijo proizvodne linije.

Počasnejše od pričakovanega povpraševanje po električnih vozilih (EV) je povzročilo preveliko ponudbo, kar je dodatno znižalo cene surovin za baterije in sprožilo močno cenovno konkurenco. Leta 2024 se je povprečna cena sistemov za shranjevanje energije (ESS) znižala za 40 % na 165 USD/kWh, kar je največji padec v zgodovini. Kitajski stroški so bistveno nižji, saj je bil na razpisu PowerChina za 16 GWh povprečen obseg cen ESS ...66,3 USD/kWh decembra 2024.

Dolgotrajno preskakovanje

Padajoči stroški celic nesorazmerno koristijo sistemom za shranjevanje energije z daljšim časom delovanja. Ti projekti z višjimi stroški celic postajajo izvedljivi hitreje, kot je bilo pričakovano, zato lokacije z daljšim časom delovanja shranjujejo energijo v Združenih državah Amerike in Avstraliji "preskakujejo" eno- do dvourne baterije za regulacijo omrežne frekvence in preusmerjanje obremenitve.

Savdskoarabski projekt Rdeče morje na primer zdaj gosti »največje mikro omrežje na svetu« – sončno energijo z močjo 400 MW in baterijski sistem za shranjevanje energije (BESS) z močjo 225 MW/1,3 GWh.

Saudova Arabija ima 33,5 GWh baterij v obratovanju, gradnji ali razpisu – vse s štiri- do peturnim trajanjem shranjevanja – in dodatnih 34 GWh, načrtovanih v okviru njene energetske strategije Vizija 2030. To bi lahko Saudovo Arabijo do leta 2026 uvrstilo med pet največjih trgov shranjevanja energije na svetu. Podobna dinamika je verjetna v celotnem sončnem pasu Bližnjega vzhoda in Severne Afrike (MENA), od Maroka do Združenih arabskih emiratov, zaradi česar je regija izvoznica čiste energije, vse pa je zaradi hitrosti razvoja v veliki meri pod radarjem napovedovalcev.

Lokalno in globalno

Kljub obetavnim trendom v dobavnih verigah baterij še vedno prevladuje Kitajska. Poskusi okrepitve regionalnih dobavnih verig so se večinoma težko kosali s konkurenco. Propad Britishvolta v Združenem kraljestvu in vložitev zahtevka za zaščito pred stečajem Northvolta v Evropski uniji sta jasna primera. To pa ni ustavilo prizadevanj za dobavne verige baterij v bolj protekcionističnem svetu.

Ameriški zakon o zmanjševanju inflacije je spodbudil lokalno proizvodnjo BESS in uvozne dajatve na kitajske izdelke, katerih cilj je ustvariti delovna mesta in zmanjšati odvisnost od uvoza. Vendar pa ti ukrepi tvegajo počasnejšo uvedbo shranjevanja energije v omrežju in električnih vozil zaradi višjih kratkoročnih stroškov.

Kitajska se je maščevala z opominjanjemnačrtprepovedati izvoz opreme za proizvodnjo katod in anod ter tehnologije za ekstrakcijo in rafiniranje litija. Tudi če bo proizvodnja energijsko učinkovitih naprav in baterijskih celic lokalizirana, bodo surovine še vedno skoncentrirane na Kitajskem, kar bo ozko grlo premaknilo navzgor.

Leta 2025 se lahko svetovni trg shranjevanja energije razdeli na dva dela. Protekcionistični trgi, kot so Združene države Amerike, Indija in Bližnji vzhod in severna Afrika, bodo dali prednost lokaliziranim dobavnim verigam za ustvarjanje delovnih mest, medtem ko se bo globalni Jug osredotočil na uvoz brez carin, da bi spodbudil cenovno dostopnost in gospodarsko rast.

Ta dinamika odmeva zgodovinske razprave o globalizaciji, kot so zakoni o žitu iz 19. stoletja. Sektor shranjevanja energije se sooča s podobnimi napetostmi med inovacijami, ki jih spodbuja trgovina, in tveganji ekonomske neenakosti ter izgubljanja delovnih mest.

Pot naprej

Leto 2025 bo zato za industrijo shranjevanja energije pomenilo še eno prelomnico. Ker tehnološki napredek in padajoči stroški pospešujejo sprejemanje in prinašajo dolgoročnejše shranjevanje, pa tudi izvedljivost omrežja, ki bi bilo 100-odstotno obnovljivo, so trgi vse bolj pripravljeni na novo opredeliti svojo energetsko krajino. Svetovna tekma za prevlado v dobavni verigi poudarja, da shranjevanje energije ni več le podporna tehnologija, temveč osrednji steber energetskega prehoda.

Razdelitev globalnih dobavnih verig, ki jo spodbujajo protekcionistične politike, sproža pereča vprašanja o energetski pravičnosti in inovacijah. Ali bo prizadevanje za lokalno proizvodnjo spodbudilo odpornost ali bo upočasnilo napredek na trgih, ki so odvisni od cenovno dostopnega uvoza, in le premaknilo »točko dušenja« višje v višjo ravn?

Pri krmarjenju skozi to dinamiko ima sektor shranjevanja energije potencial, da stori več kot le oskrbuje gospodarstva z energijo – lahko postavi precedens za to, kako lahko industrije uravnotežijo konkurenco, sodelovanje in trajnost ob soočanju z globalnimi izzivi. Odločitve, sprejete danes, bodo odmevale še dolgo po letu 2025 in oblikovale ne le energetski prehod, temveč tudi širšo družbeno-ekonomsko pot prihodnjih desetletij.